22. marec, svetovni dan voda. Nikogar ne bomo pustili ob strani.

Na prvi pogled se je zdelo, da se z letošnjim geslom svetovnega dneva voda, ki ga obeležujemo 22. marca, v Sloveniji ne bomo poistovetili in bo neopazno minil, opozarjajoč le na probleme manj razvitega sveta. Pa se je znova pokazalo, da si je treba vzeti čas in temeljito premisliti, kaj svetovni dan voda z geslom “Voda za vse” sploh sporoča.
Geslo izhaja iz zaveze članic OZN iz leta 2015, zapisane v Cilju 6 Agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 (Agenda ZN 2030): »Vsem zagotoviti dostop do vode in sanitarne ureditve ter poskrbeti za trajnostno gospodarjenje z vodnimi viri«. Sporočilo agende je jasno: v poldrugem desetletju želimo narediti svet boljši, na pot do tega, tudi do odprave revščine, lakote in bolezni, pa se podajamo skupaj in z obljubo “Nikogar ne bomo pustili ob strani”.
Svetovni dan voda je dogodek, ki nas vedno znova opozarja na pomembnost vode za naše preživetje. Letošnji posebej izpostavlja dejstvo, da 17 ciljev trajnostnega razvoja Agende ZN 2030 ne bomo dosegli, če se v svetovnem merilu ne bomo vzporedno z izzivi revščine, neenakosti, humanitarnih kriz in naravnih izrednih dogodkov lotili tudi oskrbe z vodo in odvajanja ter čiščenja odpadne vode za vse. Če so bile deklaracije OZN v preteklosti tematsko oddaljene od razvitega sveta, kamor nedvomno spada tudi Slovenija, in so obravnavale izzive dežel v razvoju, pa je Agenda ZN 2030 dovolj splošna, da se najdemo v njej prav vsi: zmanjšati brezposelnost, učinkovito se prilagajati klimatskim spremembam, uresničiti enakost spolov in spodbujati mirno sožitje vseh nas – to je le nekaj področij, na katerih imamo tudi v Sloveniji še veliko prostora za izboljšave. Cilj 6, ki obravnava ravnanje z vodo, pa je temelj, brez katerega lahko ostali cilji kaj hitro ostanejo neuresničeni. Učinkovito in vzdržno u/po/rabo vode, ki je primarni izziv civilizacije v 21. stoletju, torej nujno potrebujemo za uresničitev ciljev celotne Agende ZN 2030. 
Interpretacij sporočila Nikogar ne bomo pustili ob strani je v slovenskem okolju mnogo. Več časa imamo za razmislek, več vprašanj se poraja. V Cilju 6 Agende trajnostnega razvoja se skrivajo številne teme upravljanja z vodo: zmanjševanje onesnaženj in preprečevanje emisij nevarnih snovi v okolje; spodbujanje učinkovite rabe vode; varovanje ekosistemov, ne zgolj morij, rek in jezer, ampak tudi gora, gozdov in močvirij; spodbujanje mednarodnega sodelovanja in izmenjave znanj na eni ter tudi vloge lokalnega znanja in izkušenj pri ravnanju z vodo na drugi strani. Pravica do življenja je osnovna človekova pravica, dostop do vode pa pogoj za preživetje. V Slovenskem društvu za zaščito voda smo pripravili pregled nekaterih izzivov, ki Slovenijo čakajo na poti do cilja “Voda za vse”.
Od vseh ukrepov na področju varovanja okolja ima urejanje odvajanja in čiščenja odpadne vode največji vpliv na izboljšanje stanja v okolju. Zaradi razpršene  poselitve so pogoji za izgradnjo sistemov javne kanalizacije v Sloveniji sorazmerno neugodni. Na območjih z visoko gostoto poselitve, kjer je načrtovanje javne kanalizacije “upravičeno”, naj bi pri nas živelo 78 % prebivalcev, za 445.000 prebivalcev pa bodo rešitev predstavljali individualni sistemi. Tam, kjer bi javna kanalizacija glede na določbe zakonodaje do danes že morala biti zgrajena, napredek je, a napredujemo počasi in zamujamo z roki. Treba bo priznati, da so projekti odvajanja in čiščenja odpadne vode glede na zahtevnost in pomen, ki ga imajo za okolje in naše zdravje, žal predolgo obstali ob strani.
Za nekatere je strošek pitne vode previsok in si ga zaradi prenizkih prihodkov ne morejo privoščiti. Za družbo, ki sama sebe obravnava kot razvito, je to nedopustno. Za take primere bi morali vzpostaviti ustrezne mehanizme in rešitve in jih ne smemo pustiti ob strani. A da ne bo napačno razumljeno: voda ni zastonj in voda mora imeti svojo ceno. 
Pustiti ob strani stroko, ki se ukvarja s problematiko upravljanja voda, ni nič nenavadnega za slovensko okolje. Upravljanje voda zahteva usklajevanje mnenj deležnikov, katerih strokovni pogledi so pogosto ozko usmerjeni in celo nasprotujoči si. Za odločevalce je iskanje pravih kompromisov težko opravilo, a obstaja vtis, da vse prevečkrat glavni kriterij za izbiro rešitev predstavljata kratkoročna ekonomska in politična korist, namesto dolgoročna dobrobit prebivalcev. Če odločevalcem uspe in je glas strokovnjakov upoštevan, je to dobro za vsak projekt. Pametna politika stroke ne pušča ob strani. Odgovorna stroka pa ne sme obstati ob strani in mora, kadar je to strokovno argumentirano, podpirati politiko.
Oskrba z vodo in ureditev sanitarij za romsko prebivalstvo je ena prvih asociacij v razpravah o pitni vodi pri nas, ki je od leta 2016 naša ustavna pravica. Da je romsko prebivalstvo ena od socialnih skupin, ki so v Sloveniji “ob strani”, ni možno spregledati, a tudi ni moč pričakovati ureditve, ki bi v eni generaciji ali še prej rešila zagato ustavne pravice Romov do pitne vode. Spremembe na bolje lahko pričakujemo le s stalno naselitvijo, opremljanjem zemljišč z infrastrukturo in končno integracijo, za katero pa je obdobje do leta 2030 bistveno prekratko.
V prihodnjem letu bo tretjina obdobja, v katerem smo se z Agendo ZN 2030 na globalni ravni zavezali, da ne bomo nikogar pustili ob strani, že za nami. Dejstvo je, da bomo zagotovo uspešnejši, če kot pozamezniki ne bomo zgolj pasivno čakali ob strani.   

dr. Brigita Jamnik

Članek je bil objavljen v rubriki Gostujoče pero časnika Delo, 22. marca 2019.